Veseli december je za pse pravcata grozljivka – pokanje, nenadni svetlobni efekti in veseljačenje. Ker psi slišijo mnogo bolje kot ljudje in njihov sluh zaznava bistveno višje frekvence, ki so ljudem neslišne, je decembrski trušč zanje pravo bojišče. Ne nazadnje pa tudi za ljudi, posebej za mlajše, bolne in starejše. Da so petarde in rakete zelo nevarne in vsako leto mnogim družinam povzročijo nepopisno gorje, verjetno ni treba posebej poudarjati.

Če se vrnemo k psom – poki večino kosmatincev na smrt prestrašijo. Nekatere lahko pomirimo že z dotikom, nežnim prigovarjanjem, preusmeritvijo pozornosti, priboljškom,… drugih psov pa v resnici z ničemer, saj zaradi pokanja postanejo povsem panični.

˝Ker Dexterju ne moremo pomagati drugače, mu v času najhujšega novoletnega hrupa po posvetu z veterinarjem apliciramo pomirjevala, ki jih kupimo pri njegovem veterinarju.˝

Mlajšega psa Dexterja smo kot 11 tedenskega mladiča v Zavetišču Ljubljana prevzeli ravno pred božičnimi prazniki. Če bi lahko čas zavrteli nazaj, bi ga v naš dom pripeljali dva tedna kasneje. V domačem okolju je pokanje petard in raket namreč prisotno od začetka decembra pa vse do pravoslavnega novega leta. Tako Dexter v naši družini dejansko ni imel nikakršne možnosti, da bi se zlagoma privadil na različne zvoke. Zato se pokov, grmenja in bliskanja neznosno boji. Da poka, zazna pred nami. Takrat dvigne glavo, pozorno gleda, rep stisne med noge, ušesa upogne nazaj in ko prvi poki pripotujejo do našega slišnega polja, začne ubogi kuža begati po hiši. Po stopnicah gor in dol, v stranišče, v vse sobe, pod mize… V paniki, ki ga zajame, nas ne sliši, ne vidi, ampak poskuša pred hrupom nagonsko poiskati zatočišče. Pa ga ne najde, saj se umiri šele lep čas potem, ko je pokanja konec. Ker Dexterju ne moremo pomagati drugače, mu v času najhujšega decembrskega hrupa po posvetu z njegovim veterinarjem apliciramo pomirjevala. Izključna tista, ki jih zanj predpiše doktor veterinarske medicine.

Vsak kuža seveda ne potrebuje pomirjeval, ampak mu lahko pomagamo tudi s preprostejšimi prijemi. V nadaljevanju zato delim nekaj naših izkustvenih nasvetov, ki so se v preteklosti izkazali kot uspešni pri obvladovanju prazničnih tegob pri naši starejši psici Neli.

1. Psa od malega oziroma, takoj ko se pridruži vaši družini, zlagoma privajamo na različne zvoke. Pokanje ali hrup mu lahko zelo tiho predvajamo prek računalnika in ga zraven nagrajujemo, saj bo kuža morda ugotovil, da se kljub tem zvokom lahko počuti lagodno in varno. Pri tem smo pozorni, da je kuža stalno sproščen. Če ni, jakost hrupa obvezno zmanjšamo. Takšno privajanje na hrup je lahko vsaj delno uspešno, ni pa zagotovilo, da bo kuža, ko bo zunaj zares pokalo, miren.

2. Vsakodnevne sprehode opravimo čez dan, ko je hrupa manj. Prav tako je za kosmatinca primernejši sprehod izven urbanega naselja, kjer je možnost za decembrski trušč manjša. V vsakem primeru pa imamo psa brez izjeme na povodcu.

˝Kjer in kadar moremo, jasno izrazimo svoj NE PETARDAM!˝

3. V decembru se izgubi nadpovprečno veliko psov – zato naj bodo tem obdobju vsi psi stalno na povodcih, na ovratnici pa naj imajo tudi svoje ime in telefonsko številko. Preverimo, če je oprsnica ali ovratnica nameščena tako, da se kuža, tudi če ga zajame panika, z nje ne more sneti. Za najbolj prestrašene in močne pse zaradi njihove varnosti kinologi v tem času dopuščajo tudi zatezne ovratnice. Te so v običajnem življenju seveda odsvetovane.

4. Nekaterim psom pomaga, če jih pred hrupom umaknemo

v prostor, kjer jim lahko predvajamo mirno glasbo, vdor nenadnih svetlobnih efektov pa preprečimo z zastrtimi okni.

5. Ostanimo, kar se da mirni in dobrovoljni, saj lahko psu s svojo sproščenostjo morda še najbolj pomagamo prebroditi zanj težke decembrske dni.

6. Kjer in kadar moremo, jasno izrazimo svoj NE PETARDAM!

Slavka Brajović Hajdenkumer, pasja šola PES in pol